Zdravje

Maine Coon mačke so običajno zdrave mačke. Kljub vsemu pa se tako pri tej pasmi kot pri drugih pasmah mačk pojavljajo določene genetske bolezni, proti katerim se skušamo vzreditelji boriti z različnimi testiranji z namenom ohranjanja  zdravih generacij Maine Coon-ov. Čeprav se trud v večini primerov povrne, se včasih lahko zgodi, da se mati narava poigra z usodo Maine Coon-a kot katerekoli druge mačke in lahko zboli za eno izmed genetskih bolezni.

 

Genetske bolezni, ki se lahko pojavljajo pri Maine Coon-ih, so:

  • Prisotnost hipertrofične kardiomiopatije (ang. Hypertrophic Cardiomyopathy) - HCM
  • Genetsko policistično obolenje ledvic (ang. Polycystic Kidney Disease) - PKD
  • Kolčna displazija pri mačkah (ang. Feline Hip Dysplasia) - FHD
  • Spinalna mišična atrofija (ang. Spinal Muscular Atrophy) - SMA

 

Prisotnost hipertrofične kardiomiopatije (ang. Hypertrophic Cardiomyopathy) - HCM

Kaj je HCM?

HCM ali prisotnost hipertrofične kardiomiopatije je genetska bolezen srca (ang. Hypertrophic Cardiomyopathy), za katero še ni točno jasno, kako se prenaša iz generacije v generacijo. HCM je eden najpogostejših vzrokov za popuščanje srca, srčno aritmijo in nenadno smrt, ki se lahko pojavlja pri Maine Coon-ih, Ragdoll-ih, Perzijskih mačkah, Eksotih in Britankah. HCM je zadebelitev stene levega prekata srca, zaradi česar pride do manjše elastičnosti in popuščanja srca, kar posledično povzroči neenakomeren pretok krvi oziroma bitje srca, kar nenazadnje vodi v smrt.

 

Kakšni so znaki bolezni HCM?

Verjetno ste že slišali za nogometaša, ki se je iznenada zgrudil in umrl sredi igre na nogometnem igrišču. Najverjetneje zaradi genetske bolezni HCM. HCM je zahrbtna bolezen, ki napreduje počasi. Mačke, ki imajo HCM, morda v mladosti nimajo nobenih simptomov te bolezni, a se pokažejo v poznejši starosti. Torej lahko traja več let, preden se postavi diagnoza za HCM. Najbolj značilni znaki pa so:

  • srčna aritmija (ki jo lahko ugotovimo z ultrazvočnim pregledom),
  • težko dihanje,
  • krvni strdki in s tem paraliza nog ter
  • največkrat nenadna smrt brez predhodnih simptomov.

 

Kako ugotavljamo bolezen HCM?

Proti tej genetski bolezni vestni vzreditelji testiramo svoje vzrejne Maine Coon-e na dveh pristopih:

  • z rednim ultrazvočnim oziroma ehokardiografskim pregledom vzrejnih mačk, ki ga lahko opravimo pri veterinarjih z ustrezno usposobljenostjo in ustrezno opremo

  • z genetskim testom na specifično genetsko mutacijo HCM1 oziroma MyBPC3 gen (Myosin Binding Protein C3 gene) pri različnih referenčnih laboratorijih po svetu (Antagene  (FR),  Animal  DNA Laboratory (AUT),  Laboklin (DE),  Génindexe (FR),  Langford Veterinary Services (UK) in drugi). Na podlagi tega testa so možni trije rezultati:

Rezultat testiranja

Vzreja

Negativen (normal/normal)

Te mačke se lahko vključijo v  vzrejo.

Pozitiven heterozigoten (normal/mutant)

Za te mačke ni priporočljivo, da se vključijo v vzrejo, razen izjemoma, če ima vzrejna mačka druge posebne lastnosti, zaradi katerih je pomembna za nadaljnjo vzrejo. V tem primeru je priporočljivo, da se parijo z mačkami, ki imajo rezultat testa na HCM1 negativen.

Pozitiven homozigoten (mutant/mutant)

Za te mačke ni priporočljivo, da se vključijo v vzrejo.

 

Treba je poudariti, da lahko mačka kljub negativnemu rezultatu, zboli za boleznijo HCM, saj ni nujno, da jo je povzročila ravno ta genetska mutacija. In po drugi strani, se izkazuje pri vzrediteljih, da kljub pozitivnemu  rezultatu nekatere mačke ne zbolijo za to bolezen. Ravno zaradi navedenih razlogov vzreditelji hkrati še redno testiramo svoje vzrejne mačke z ehokardiografskim pregledom.

 

Genetsko policistično obolenje ledvic (ang. Polycystic Kidney Disease) - PKD

Kaj je PKD?

PKD je genetsko policistično obolenje ledvic (ang. Polycystic Kidney Disease), ki ga povzroča avtosomna dominantna genetska mutacija PKD1. PKD je bolezen večkratnih cist, prisotnih na obeh ledvicah. Ciste, napolnjene s tekočino, so lahko številne in povzročajo preobremenjeno velikost ledvic. Ta bolezen pa lahko poleg ledvic, prizadene tudi jetra, v izjemno redkih primerih pa tudi srce in možgane. Navedena genetska bolezen je pogostejša pri Perzijkah, Eksotkah in Britankah. 
 

Kakšni so znaki bolezni PKD?

Tako kot bolezen HCM je tudi bolezen PKD počasi napredujoča bolezen, kateri znaki se običajno pokažejo šele v poznejši starosti mačke. Najpogostejši znaki so:

  • slabo počutje,
  • slab apetit,
  • velika žeja,
  • povečana količina izločenega urina
  • in izgubljanje teže,
  • in končno lahko nastopi smrt zaradi odpovedi ledvic.

 

Testiranje

Vzrejne  mačke se najpogosteje testira na podlagi genetskega testa pri različnih referenčnih laboratorijih po svetu (Antagene (FR), Animal DNA Laboratory(AUT), Génindexe (FR), Langford Veterinary Services (UK) in drugi) za specifično genetsko mutacijo PKD1, saj to bolezen povzroča dominanten gen, zaradi česar ga je mogoče hitro izločiti iz vzreje. Na podlagi testa PKD1 so, tako kot pri bolezni HCM, možni trije rezultati:

 

Rezultat testiranja Vzreja
Negativen (normal/normal) Te mačke se lahko vključijo v  vzrejo.
Pozitiven heterozigoten (normal/mutant)

Za te mačke ni priporočljivo, da se vključijo v vzrejo, razen izjemoma, če ima vzrejna mačka druge posebne lastnosti, zaradi katerih je pomembna za nadaljnjo vzrejo. V tem primeru je priporočljivo, da se parijo z mačkami, ki imajo rezultat testa na PKD1 negativen.

Pozitiven homozigoten (mutant/mutant) Za te mačke ni priporočljivo, da se vključijo v vzrejo.

 

Če je test na PKD1 negativen, pomeni da mačka ne bo obolela za boleznijo PKD. Če ima mačka pozitiven test (pozitiven heterozigoten ali homozigoten) bo zbolela za to boleznijo, vendar ni mogoče napovedati niti starosti začetka te bolezni niti njene resnosti.

 

Kolčna displazija pri mačkah (ang. Feline Hip Dysplasia) - FHD

Kaj je FHD?

FHD je displazija kolkov pri mačkah (ang. Feline Hip Dysplasia), ki se pojavlja pri večih pasmah mačk, kot so Perzijske mačke, Eksoti, Britanke, Devon Rex  mačke, Bengalke, Abesinke, Somalijke, Norveške gozdne mačke in Maine Coon-i. Displazija kolkov je dedna poligena bolezen, ki vodi v različne stopnje artritisa. Pri tej anomaliji se kolčna jamica in stegnenična glavica ne prilegata po velikosti in obliki ali pa zaradi ohlapnih vezi glavica stegnenice uhaja iz sklepa. 
 

Kakšni so znaki bolezni FHD?

To je počasi napredujoče obolenje kolčnega sklepa, pri katerem sklepna jamica postaja vse plitvejša, sklepna glavica pa vse bolj hrapava, vmesni prostor pa se povečuje. Mačke običajno bolečine kolčne displazije zelo dobro prenašajo in tako ne kažejo nobenih znakov kolčne displazije, četudi pri tem mogoče trpijo. Mačke z milejšo obliko kolčne displazije pa mogoče tudi nimajo bolečin. Najpogostejši znaki so, da mačke z displazijo kolkov:

  • delujejo bolj lene in veliko počivajo, 
  • se bolj previdno gibajo ali
  • celo šepajo,
  • se lahko izogibajo skakanju v višino in
  • se lahko tudi izogibajo priljubljenemu igranju. 

 

Testiranje

FHD se diagnosticira z rentgensko sliko kolčnih sklepov. Rentgensko slikanje se opravi pri veterinarju z ustrezno opremo, nakar se rentgenske slike,  skupaj z izpolnjenim, podpisanim in s strani veterinarja potrjenim obrazcem, pošlje v ocenitev referenčnim laboratorijem, ki so specializirani za ocenjevanje kolčne displazije pri mačkah. Ocenitev kolčne displazije se opravi večkrat v življenjski dobi mačke, najmanj pa pred začetkom vzreje, saj je tako možna že zgodnja selekcija mačk, namenjenih za vzrejo.

 

V spodnji tabeli so predstavljene stopnje displazije kolkov referenčnih laboratorijev, v EU, v Združenih državah Amerike in na Švedskem

 

Opis stopnje kolčne displazije EU (ocena) ZDA (ocena) Švedska (ocena) Vzreja
Brez anomalij A, B1 Excellent, Good, Fair Normal Te mačke se lahko vključijo v  vzrejo.
Ni najboljše strukture, vendar tudi ni displastično 
(Mejna oblika displazije)
B2 Borderline Borderline

Priporočljivo je, da se te mačke še ne izključi iz vzreje, vendar se ob tem priporoča, da se parijo z mačkami, ki imajo oceno kolkov brez anomalij. 

Milejša oblika displazije C Mild Grade 1
Zmerna oblika displazije D Moderate Grade 2

Za te mačke ni priporočljivo, da so vključene v vzrejo.

Težja oblika displazije E Severe Grade 3 

    
Pri tem pa je potrebno poudariti, da se lahko staršema brez anomalij skotijo mladički z različnimi stopnjami displazije kolkov in obratno, prav tako se lahko zgodi, da se lahko staršema z displazijo kolkov skotijo mladički brez anomalij. Glede na to je priporočljivo in smiselno, da se vsaka generacija Maine Coon-ov testira, saj bomo le tako morebiti zmanjšali tveganje kolčne displazije pri tej pasmi.

 

Spinalna mišična atrofija (ang. Spinal Muscular Atrophy) - SMA

Kaj je SMA?

Spinalna mišična atrofija (ang. Spinal Muscular Atrophy) je dedno  pogojena bolezen, ki prizadene mišično maso hrbtenice in okončin. Je genetska avtosomna recesivna bolezen, ki je posledica odmrtja spinalnih nevronov, ki sicer aktivirajo mišice hrbtenice in mišice okončin. Prve prizadete mladičke so odkrili v Združenih državah Amerike, vendar na žalost prepozno, saj se je bolezen s selitvijo mačk že razširila po celem svetu. Bolezen v začetni fazi napreduje hitreje, nakar se upočasni  in nazadnje vodi v imobilizacijo mačke. 

 

Kakšni so znaki bolezni SMA?

Prvi znaki spinalne mišične atrofije se pokažejo že pri starosti 3 do 4 mesecev. Mladički običajno nimajo bolečin in se lahko normalno prehranjujejo in igrajo. Pri prizadetih  mladičkih in kasneje odraslih mačkah se pojavijo naslednji znaki:

  • "hrbtenična hoja" – pozibavanje (pri 3 do 4 mesecih),
  • občutljivost hrbtenice na dotik (pri 3 do 4 mesecih),
  • prešibkost za skakanje v višino (pri 5 do 6 mesecih),
  • pogoste težave pri doskokih (pri 5 do 6 mesecih),
  • izjemna netolerantnost (odraslost),
  • oteženo dihanje (odraslost) in
  • imobilizacija (odraslost).

Večina prizadetih mačk živi zelo udobno sobno življenje še več let.

 

Testiranje

Spinalno mišično atrofijo povzroča enostavni recesivni gen A1, in da mačka zboli, mora mutacijo gena A1 podedovati po obeh starših. Pri tej novejši odkriti genetski bolezni pri Maine Coon-ih se testiranje opravi z genetskim testom na specifično genetsko mutacijo SMA  pri različnih referenčnih laboratorijih po svetu (Animal DNA Laboratory (AUT), Laboklin (DE), Génindexe (FR), Langford Veterinary Services (UK) in drugi). Na podlagi tega testa so možni trije rezultati:

 

Rezultat Vzreja

Negativen (normal/normal)

Te mačke se lahko vključijo v vzrejo.

Pozitiven heterozigoten (normal/mutant)

Te mačke se lahko vključijo v vzrejo ob pogoju, da se parijo z mačkami, ki imajo rezultat negativen.

Pozitiven homozigoten (mutant/mutant)

Te mačke se lahko vključijo v vzrejo ob pogoju, da se parijo z mačkami, ki imajo rezultat negativen.

 

Če je test na gen A1 negativen oziroma pozitiven heterozigoten, pomeni da mačka ne bo obolela za boleznijo SMA. Če je test pozitiven homozigoten, bo mačka zagotovo zbolela za to boleznijo.